Goli otok po sedemdesetih letih

25,00 

189 str.
Humanistična zbirka INR
Urednika: Dean Komel, Tomaž Zalaznik
Izdajo uredila: Manca Erzetič
Jezikovni pregled slovenskih besedil: Nina Grafenauer Hafner
Recenziji: Igor Grdina, Urška Lampe
Slikovno gradivo: Manca Erzetič (osebni arhiv)
Oblikovanje in prelom: Žiga Stopar

Opis

Goli otok je eno osrednjih totalitarističnih spričeval nekdanje Jugoslavije, ki pa se ga še vedno prikazuje zgolj v bledi in že skoraj zbledeli retrospektivi polpretekle zgodovine. Kot da bi predpostavka njegove zvezanosti s totalitaristično izkušnjo zavirala pripravljenost, da se vprašamo, kaj je omogočilo in kaj še vedno omogoča Goli otok. Monografija o Golem otoku vključuje razprave avtorjev in avtoric, ki s humanističnih, družboslovnih in zgodovinskih vidikov obravnavajo fenomen Goli otoka kot političnega zapora in koncentracijskega taborišča. Kot uvod k razpravam sta podani tudi neposredni pričevanji dveh deportirancev na Goli otok v štiridesetih in v petdesetih letih 20. stoletja.

Ob teh – in številnih drugih pričevanjih – se sproži vprašanje, ali je Goli otok res samo neka neprijetna preteklost, spričo katere nam je morda malo neprijetno, ali pa nam golootoška resnica pove nekaj o resničnosti, ki lahko ob ugodnih razmerah spet postane resnična? Primerjava s časom, ko je Goli otok deloval kot kazensko taborišče in učinkoval kot zastraševalna oblastna metoda je seveda lahko zgolj posredna, pa vendar nas Goli otok še vedno vabi …