Opis
Vasilij Semjonovič Grossman (29. november 1905–14. september 1964), pisatelj in žurnalist, se je rodil v izobraženi judovski družini v Berdičevu v osrednji Ukrajini. Po izobrazbi kemik je sredi 30. let spremenil kariero in se v celoti posvetil pisanju. Svoj literarni prvenec je objavil leta 1928, prvi večji uspeh pa je doživel z zgodbo V mestu Berdičev. V naslednjih letih je izšlo nekaj zbornikov njegovih pripovedi, leta 1937 pa je s sprejetjem v Zvezo sovjetskih pisateljev dosegel vrhunec uradne sprejemljivosti in priznanja.
Ob izbruhu vojne se je javil prostovoljno in postal dopisnik glasila sovjetskih oboroženih sil Rdeča zvezda. Sila in prepričljivost njegovih sporočil sta bili tolikšni, da je Stalin, ki Grossmana ni maral, njegovo ime lastnoročno prečrtal s seznama kandidatov za Stalinovo nagrado. Nekaterih njegovih sporočil z bojišč niso objavili, ker so jih ustavili cenzorji ali sam Stalin. Verjetno niso hoteli posebej poudarjati trpljenja posameznega naroda, obenem pa so se bali, da bi prišlo na dan sodelovanje sovjetskega prebivalstva pri iztrebljanju Judov. Leta 1946 so raztrgali njegovo igro Je mogoče verjeti Pitagorejcem, leta 1949 pa so uničili vse natisnjene izvode Črne knjige, ki je bila posvečena genocidu nad Judi. To je Grossmana posebej prizadelo, saj ni mogel preboleti smrti svoje matere, ki so jo nacisti ubili, ko so zasedli Berdičev in ga »očistili Judov«. Njen lik lahko srečamo tako v knjigi Življenje in usoda in tudi v noveli Vse teče.
Kljub nekaterim začetnim težavam se je zdelo, da bo roman Za pravično stran dobro sprejet. Že nekaj tednov po izidu se je situacija drastično spremenila. Različni avtorji so Grossmana obtoževali diverzije.
Februarja 1961 so mu preiskovalci zaplenili vse, kar je bilo v zvezi z romanom Življenje in usoda. Roman je bil prvič objavljen v Švici leta 1980, v Sovjetski zvezi pa 1988, kjer je vzbudil veliko pozornosti in razburjenja. Leta 1990 je bilo objavljeno celotno besedilo romana, skupaj z deli, ki jih prva izdaja ni mogla upoštevati. Od leta 1995 imamo tudi slovenski prevod Alenke in Janeza Staniča.
Novela Vse teče, izšla posthumno, je v bistvu zgodba o človekovi svobodi. Za čas nastanka novele Vse teče vsekakor veljajo besede Ane Ahmatove, da si bosta sedaj pogledali v oči dve Rusiji – tista, ki je zaprta, in tista, ki je zapirala.
Vse teče je zgodba o Ivanu Grigorjeviču, ki je prebil trideset let v gulagu, ker je kot študent na univerzi nastopil proti diktaturi in izjavil, »da je svoboda dobrina, enaka življenju, in da omejevanje svobode pohablja ljudi podobno kot udarci sekire, ki sekajo prste ali ušesa, uničenje svobode pa je enako umoru«.
Vasilij Grossman postavlja zgodbo o svobodi in človeškem dostojanstvu v verjetno najtemnejšo stran, kot jo imenuje, »tisočletne zgodovine ruske sužnosti«, v čas stalinskega nasilja, ki ga je omogočala totalitarna ideologija in udejanjala vsemogočna policijska država. Svobodo je jemala tudi s tem, da je v človeku spodbujala nizkotne instinkte – ovaduštvo, lažnivost, neiskrenost, hinavščino in strahopetnost.
