Opis
Delo Hermenevtika pričevanja podaja konceptualizacijo fenomena pričevanja, ki je oprta na filozofske nastavke njegove obravnave pri Heideggru, Gadamerju, Arendtovi, Ricoeurju, Derridaju in Agambenu. Manca Erzetič teoretsko raven premisleka pričevanja ob tem sooči s širšo tematiko izpričevanja zgodovinske situacijo 20. stoletja, predvsem kar zadeva izkušnjo totalitarističnega nasilja. Primo Levi kot pričevalec Auschwitza jo je strnil v reklo Ali je to človek. Za njegovo polno razumevanje je po avtoričinem vpogledu potrebno vzeti v zakup še zgodovinsko okoliščino Auschwitza po Auschwitzu. V drugem delu knjige tako sledi obravnava različnih možnosti izpričevanja človeškosti, skupaj z njegovo nemožnostjo ali prepovedjo, kakor je, recimo doletela žrtve Golega otoka.
Refleksija literarnega vidika pričevanja, ki vključuje pesnike, kot so Srečko Kosovel, Niko Grafenauer in Boris A. Novak, je posebej obeležena v neposrednem pričevanjskem razgovoru Mance Erzetič z Borisom Pahorjem, osrednjim slovenskim pričevalcem 20. stoletja. Prav pričevanjska izkušnja Borisa Pahorja, ki je vseskozi zaznamovana z grožnjo odtegnitve domovinskosti, omogoči uvid, da ni eksistencialno ranljiv le posameznik po svojih življenjskih situacijah, pač pa je vselej zgodovinsko ranljiv tudi svet, v katerem je človeku biti. Eksistencialno določilo biti-priča, ki ga je potrebno pojmovno razločiti od faktične pozicije pričevalca, kakor tudi od aktualizacije izpričevanja, tako zasnavlja smiselne horizonte zgodovinskega dogajanja, ki bi sicer ostali nerazpoznavni.
Iz recenzentskih zapisov o knjigi:
»Avtorica podaja predvsem filozofsko in literarno obravnavo pojma pričevanja. Specifičnost strukture in načina nosilne instance tubiti, ki ga vpelje Heidegger v prelomnem delu Bit in čas, je v predloženi analizi podrobneje predstavljena v odnosu do pojma biti in bivajočega ter ontološke diference, pri čemer Erzetičevo zanima predvsem s tubitjo povezan pojem izpričevanja in nadalje, kako je mogoče iz tega izhodišča reflektirati koncept biti-priča. V delu tudi pokaže, da pričevanje izhaja iz eksistencialne okoliščine, da je pričevalec postavljen pred vprašanje kako-biti-priča ter kako izpričati smisel eksistencialnega nareka biti-priča. Monografija Hermenevtika pričevanja je izvirno znanstveno delo na področju filozofije, ki tvorno vključuje tudi polja hermenevtične filozofije, filozofije literature ter filozofije zgodovine« (dr. Mateja Kurir – Borovčić).
»V skladu s tem se v drugem delu razpravljanja posveti vprašanju povezave pričevanja z osebno pričevanjsko izkušnjo v dani in zadani zgodovinski situaciji. Tu še posebej izstopa konkretno soočenje tako z družbenimi totalitarizmi 20. stoletja, ki so bili sicer obsežno interpretirani, kot tudi sama obravnava situacije tistih, ki so bili neposredno izpostavljeni totalitarističnemu nasilju. Slednja tematika sicer tvori ključno podlago obravnav ‘travme pričevanja’, ob čemer še zlasti izstopa izkušnja holokavsta. Nedvomno je pomembno, da se Manca Erzetič na tej podlagi interpretativno osredotoči na situacijo Auschwitza po Auschwitzu, ki je v jedru opredelila individualno in skupnostno razumevanje slovenstva v 20. stoletju, z vsemi ideološkimi, kulturnimi in družbenimi nasledki, katerim smo še danes neposredno priče« (ddr. Igor Grdina).