Opis
Celotni današnji sistem produkcije, kakor ga opredeljujeta informacijsko vodena tehnoznanost in globalna koncentracija kapitala, se izvršuje v priredbi opolnomočenja subjektivitete družbe, ki se funkcionalno »objektivira« v totalitariumu, na ob–močju katerega svet kot univerzum kapitulira. Totalitarium vzpostavljajo različni bloki in cone funkcioniranja, vendar ne v zgodovinskem zaporedju, marveč kot konjunktura urejanj, razporejanj, podrejanj in preurejanj, ki vsepovsod prevzemajo oblast.
Totalizacija družbe ni šele nasledek toka modernosti, ki v svojem nezadržnem pospeševanju ne pride nikamor, marveč ga znotraj sistematizacije »kvantuma moči« predhodno anticipira. Zato samo sebe reflektira, ne le kot družbo znanja, pač pa tudi kot družbo tveganja. Največje tveganje družbe tveganja, ki prispeva tudi največ novih znanj, so vojne igre. Vse po redu se podrejajo eni in edini vojni nihilizma, ki, čeprav vidno grozi z vsesplošnim izničenjem in uničenjem, ni neposredno razvidna kot moč čez vse, pa vendar za nič in v tem – vserazpoložjivost.
Filozofijo v taki vserazpoložljivosti vsega in ničesar, kar je, epohalno obeležuje precep nihilizma, iz katerega nas ne spravi kako zavzeto preudarjanje in poudarjanje njenega aktualnega položaja, ki se sicer prècej rado sprevrže v navadno opravljanje in se teorija spremeni v teater. Zasedenost, zavzetost ter obsedenost z aktualnim, aktivacijskim in aktivističnim ravno signalizira, da je tu in zdaj na potezi nihilizacija. Filozofija še najprimerneje odgovori na izzvanost z njo, kolikor vztraja in traja v svoji neprimernosti času. Samo tako ji morda uspe zadržati ter vzdržati odprto vprašanje mere časa v dobi nihilizacije. Odmerjenost.
Mera časa zadeva vprašanje smiselne orientacije, ki je napotena k izvoru (origo) smisla. Smisel pride z mislijo, a misel se brez smisla sama v sebi razgubi, kar ogrozi tudi svobodo, da mislimo. Izguba smisla pogubi misel. Še zlasti, kolikor je zaukazana v preračunavanju vsega in slehernega v funkciji dobivanja moči nad nami, ki sproža nihilizacijo sveta med nami.
Smiselna orientacija odpira situacijo pogovora. Pogovori za Ivana Urbančiča, o Klaus Heldu, pri Adrianu Fabrisu in z Bernhardom Waldenfelsom, naj nakažejo, kako filozofski razgovor more-biti še lahko doprinese razved druženja v smislu, s tem pa tudi drugačen smisel biti.
Iz recenzentskih zapisov o knjigi
Novo filozofsko delo Deana Komela Na položajih vserazpoložljivosti nadaljuje obravnavo tematike iz treh njegovih prejšnjih knjig: Totalitarium (2019), Horizonti kontemporalnosti (2021) in V paralelah smisla (2023). Naslov Na položajih vserazpoložljivosti je mogoče razumeti v več pomenih, najprvo kot soočenje s položajem človeka v svetu, kolikor ga zadeva brisanje smisla, ki je poznano kot nihilizem. Za avtorja pa je izhodiščno vprašanje, koliko smo zmožni prepoznati moč nihilizacije, ki je v njem na delu in dela vse razpoložljivo v funkciji prevzemanja prevlade nad vsem. (dr. sc. Petar Šegedin)
Dean Komel v monografiji z naslovom Na položajih vserazpoložljivosti podaja obravnavo nihilizma z vidika nihilizacije horizonta sveta. V prvem delu razprave pokaže, kako ta nihilizacija vstopa v funkcijo opolnomočenja subjektivitete družbe, ki pa se s tem vzpostavlja kot moč brezmejnega razpolaganja z vsem obstoječim. Posledična totalna razpoložljivost vsega na frontni črti nihilizma (eno poglavje avtor nameni tudi »vojni nihilizma«) preobraža univerzum v totalitarium z manjšimi ali večjimi, a vsekakor nesprejemljivimi tveganji vsesplošnega uničenja. Še bolj grozno od te grožnje uničenja, v zvezi s katero se je izoblikoval tudi koncept »družbe tveganja«, ki ga avtor posebej obravnava, se kaže izničevanje svetne in svetovne določenosti človekovega prebivanja, ki onemogoča možnost smiselne orientacije. Bolj ko aparat totalne družbene mobilizacije dobiva na moči, bolj ko vse funkcionira, manj je smisla za človeka. (prof. dr. Marjan Šimenc)
