Opis
Avtor v knjigi s pomenljivim naslovom Moja resnica. O socializmu vseh vrst in barv najprej opiše nekaj osnovnih značilnosti kapitalizma in socializma v 20. stoletju, nato pa se posveti porajajočemu se tipu socializma, liberalnemu socializmu, ter odnosu le-tega do svobodnih volitev ter do zasebnih lastninskih pravic.
V knjigo je vključen članek, ki v obliki avtorjeve pripovedi o trinajstih letih, ki jih je preživel v komunistični Jugoslaviji (najstniška, gimnazijska in študentska leta, ko mu je bila tudi samemu onemogočena marsikatera življenjska pot, npr. študij medicine), opozarja na to, kako so komunistični zločini vplivali na življenje posameznikov. Zgodba opisuje samo dogodke, ki jih je avtor doživel ali jim bil priča. Avtor verodostojno popiše trpljenje mladih ljudi, ki so odraščali v komunističnih državah, in njegov prvi stik s komunistično vladavino. Opiše življenje v času strogega nadzora komunističnih oblasti, ki so izvajale kazni za vsakega, ki si je drznil misliti, govoriti ali delovati v neskladju s komunističnim prepričanjem. Za pregon so zadostovali že povsem banalni »prekrški«, ki jih Pejovich kot primere navaja v svoji knjigi.
Na koncu avtor opiše še srečavanja s Slovencem v Ameriki, dr. Cirilom Žebotom (1914–1989), sprva na univerzi v Georgetownu, kjer je Pejovich začel z doktorskim študijem ekonomije. Žebot mu je, kakor pravi, z intelektualnim zgledom, ne nazadnje pa tudi s ponujeno štipendijo za doktorski študij, postavil »temelje akademske kariere«.
ODLOMKI:
Če lahko vladni poseg izboljša gospodarsko delovanje in nas spravi iz recesije, ali ni neumno čakati na recesijo, da bi izkoristili koristi vladne gospodarske politike? Toda če lahko vladni poseg izboljša gospodarsko delovanje in zviša stopnjo rasti, kako to, da so socialistične države vedno manj učinkovite od tržnih gospodarstev?
Izraz družbena pravičnost je pročelje besed, za katerim se skriva prerazporejanje bogastva, ki ga urejajo in usmerjajo ljudje, ki niso lastniki denarja, ki se ga razporeja.
Moj prvi stik s komunistično vladavino je bil nepozaben. Najprej so aretirali krajevne duhovnike, poslovneže, intelektualce, bogate kmete iz okoliških vasi in ugledne voditelje skupnosti. Ne zato, ker bi ti ljudje kaj naredili, ampak samo zato, ker so pripadali družbenim skupinam, za katere je veljalo, da nasprotujejo komunizmu.
