Opis
Evropa se je sto let po koncu prve svetovne vojne znašla na razpotjih, ki jo obremenjujejo in zavirajo v načrtih in odločitvah za prihodnost. Tako glede odnosov znotraj EU kot tudi v pogledu razmerij, ki bodo določala njeno globalno pozicijo. Zastavlja pa se tudi vprašanje našega odnosa do preteklosti, ki ga je potrebno kritično ovrednotiti iz perspektive skupne prihodnosti.
V okviru držav in institucij EU ima to vprašanje v horizontu preteklosti in perspektivi prihodnosti konkretne politične, gospodarske, znanstvene, socialne in kulturne pomene in vrednosti. Domneva se, nemalokrat pa se tudi pričakuje, da potrebuje Evropa temeljit humanistični premislek. Na drugi strani pa se soočamo s stališči, da je takšen premislek nepotreben in brez realnega učinka v konstelacijah sodobnega sveta. A zavračanje ideje Evrope, ki lahko sledi iz takega pristajanja na zgolj realne učinke, naposled privede do situacije, kjer se trenutno že nahajamo: da v konkretnih političnih postopanjih ostanemo brez potrebnih in vsaj kolikor toliko jasnih vodil in usmeritev.
V premislekih o tem, kaj tvori smisel sodobne Evrope in kaj je Evropa, moramo upoštevati to, kar je skozi zgodovino oblikovalo evropskost. To so njene kulturne in jezikovne razlike, bogastvo umetniškega ter intelektualnega izročila, individualna svoboda, in ne nazadnje tudi politična prizadevanja za demokratične procese v državah v katerih so vladale totalitarne ali avtoritativne vladavine v preteklem stoletju in tudi še danes.
Perspektive nadaljnjega obstoja in razvijanja različnosti in drugačnosti znotraj Evrope ne smemo prepustiti talilnim loncem uniformiranja identitet. V tem oziru se soočamo z izjemno interpretativno kompleksnostjo, saj so zgodovinske izkušnje evropskih narodov in narodnosti zelo različne, hkrati pa nam kažejo na nekatere skupne značilnosti. To nas zavezuje k prizadevanjem, da bi povečini zelo bolečo preteklost presegli z odpiranjem perspektiv prihodnosti.
Aktualni položaj Evrope, ki ga zaznamuje dotok beguncev in emigrantov, problemi varnosti, še vedno prisotna gospodarska kriza in različne stopnje razvitosti držav znotraj EU ter vojni spopadi na njenih mejah in robovih, narekujejo neposredno temeljito družbeno razpravo.
Ob tem se pojavlja tudi utemeljeno vprašanje, ali bodo razvojni obeti, oprti predvsem na tehnoznanstvene dosežke, vključevali tudi skrb za človeško dostojanstvo in medčloveško solidarnost, ki sta ključna elementa evropskega humanizma v svetovnem merilu izziva nove globalizacije.
Evropa je danes na ključni prelomnici oblikovanja lastne prihodnosti. Zato nas to dejstvo in vprašanja s tem v zvezi opozarjajo, kako pomembna je potreba za razpravami, kjer bodo sodelovali kompetentni predstavniki z različnih področij ustvarjanja in dela ter odločevalci v iskanju rešitev, ki bodo utemeljevale prihodnost Evrope.
»Evropo zunaj Evrope« lahko v prihodnosti najodličneje vzpostavlja prav sklop skozi zgodovino vzpostavljenih humanističnih vrednot kot temelji sodobne Evrope. Te vrednote niso samoumevne, njihovo ohranjanje in uveljavljanje je civilizacijska dolžnost, ki si jo moram izrecno zadati, za kar pa je potrebno – če naj se tu opremo na staro Aristotelovo opredelitev – delovanje v skladu z vrlino.
