Opis
Izdaja se osredotoča na štiri kraljevske svetnike iz zgodnje anglosaške dobe: sv. Etheldredo iz Vzhodne Anglije (ca. 635–679), sv. Mildredo iz Kenta (†732/733), sv. Oswalda iz Northumbrije (†642) in sv. Edmunda iz Vzhodne Anglije (†869/870), ki so uživali vsesplošni nacionalni ugled v srednjeveški Angliji. Njihovo čaščenje je namreč prestopilo ozke regionalne okvire nekdanjih anglosaških kraljestev, znanih kot Heptarhija, iz katerih izvirajo njihove družine, ki so igrale ključno vlogo pri pokristjanjenju anglosaške Anglije v sedmem stoletju. Cerkev je v znak hvaležnosti in spoštovanja razglasila za svetnike določeno število njihovih družinskih članov in to dejanje je obdalo kraljevske dinastije z duhovnim ugledom brez primere, kajti svetniki so veljali za nebeške zaščitnike in posrednike med življenjem in smrtjo.
Besedilo se osredotoča na zgodnjo anglosaško dobo, s poudarkom na hagiografiji in procesu sanktifikacije omenjenih svetnikov, in raziskuje zlasti vlogo kraljevskih družin pri vzpostavljanju njihovih kultov. Izdaja istočasno podaja vsaj bežen vpogled v tedanjo mentaliteto, pri čemer posveča pomemben del pozornosti ostro ločenim vlogam obeh spolov v procesu sanktifikacije. Tako so pripadnice vladarskih družin pridobile svetniški status v zahvalo za redovniško življenje in aktivno vlogo pri ustanavljanju, vzdrževanju in vodenju samostanskih skupnosti; medtem ko so bili avreole svetosti deležni tisti predstavniki vladarskih družin, ki jih je doletela mučeniška smrt, bodisi v boju proti poganom bodisi v političnih in družinskih obračunavanjih, in jih iztrgala iz aktivnega posvetnega življenja. Zgodnja anglosaška doba je izredno zanimiva in hagiografije kraljevskih svetnikov so ohranile spomin na marsikatere zgodovinske dogodke in osebnosti, ki bi drugače zdrsnili v pozabo.
