Opis
Čeprav knjiga Dežela, ki je ni na zemljevidu. Lirični vidiki antropologije vseskozi ohranja osrednjo usmeritev k vprašanjem povezanosti lirike s človekovim bivanjem in k eksistencialnim temam, kot so življenje, smrt, minevanje …, pa je ta osrednja tematika ponekod zastavljena generalno preko avtorjevih teoretskih razmislekov, drugod pa navezana na konkretne primere (npr. poglavje o sodobnem hrvaškem pesniku Tomislavu Marijanu Bilosniću Pesnik in njegove Molitve). Ta preplet med avtorjevo refleksijo in obravnavo ter interpretacijo konkretnih primerov je vsekakor redek primer študije o temeljnih vprašanjih besedne umetnosti, še posebej lirike. Dialogu med avtorjevo osebno in izredno subtilno izraženo pesniško izkušnjo in konkretnimi primeri pa se pridružujejo še zapisi drugih avtorjev o poeziji. Suvereno povezovanje vse teh različnih pristopov daje knjigi posebno odliko in je vsekakor zanimivo, saj zahteva od bralca še poseben intelektualni razmislek, knjiga pa se s tem, kot pove že naslov, metodološko izmika strogo znanstveno zasnovani socialni antropologiji, saj gre za resničnost, s katero se srečujemo v lirični poeziji.
Ob tem ni presenetljivo, da avtor te knjige zapiše: »[…] V tem pogledu mora biti literarna veda še posebej senzibilna in se mora nenehoma spuščati (ali dvigovati) z ravni splošnega vedenja v nova in nova raziskovanja konkretnih besedil in ob njih preverjati, korigirati in dopolnjevati utrjeno vedenje.«
