Opis
Knjiga Pisava življenja. Ob pesništvu Paula Celana predstavlja prvo samostojno znanstveno monografijo spod peresa slovenskega avtorja o poeziji enega izmed najpomembnejših in najkompleksnejših evropskih pesnikov dvajsetega stoletja. Za izhodišče interpretativnega razpiranja raznoterih plasti Celanove besedne ustvarjalnosti monografiji služi (dolga, devetdelna) pesnitev »Engführung« iz zbirke Sprachgitter (1959), pri čemer se njeni posamezni deli prepletajo z razčlenitvijo knjige na poglavja. Po uvodnem, predstavitvenem poglavju, ki naznači namen razprave o mnogostranskih kontekstih kreativnosti v nemškem jeziku pišočega pesnika judovskega porekla, se avtor spoprime s filozofskim problemom slehernega pristopanja k literarni umetnosti, kakor ga je mogoče razgrniti ob soočenju med hermenevtiko Hansa-Georga Gadamerja, dekonstrukcijo Jacquesa Derridaja in fenomenologijo responzivne racionalnosti Bernharda Waldenfelsa. Predhodnost nagovora pesmi in naknadnost razlagalnega odgovarjanja tvorita dvojnostno gibanje, znotraj katerega se odigrava interpretativno mujenje ob »inter-(a)pelativnosti« umetniškega besedila. V nadaljevanju skuša avtor ob obravnavi posameznih pesmi pretresti nekatere poglavitne kontekste, kakršni so-opredeljujejo in se razpirajo skoz Celanovo ustvarjalnost. Samostojno poglavje se ukvarja s pesnikovimi načelnimi avto-poetološkimi razmišljanji, ki jih na odlikovan način pooseblja znameniti govor z naslovom »Meridian«. Celanova govorica s svojo značilno dialogičnostjo stopa v razgovor z raznolikimi perspektivami človekovega duhovnega udejstvovanja. Monografija se posveti predvsem trem osrednjim kontekstualnim okrožjem: medtem ko ob vprašanju filozofskega konteksta izpostavi konstitutivno razmerje Celanovega pesništva do mišljenja Martina Heideggra in medtem ko ob vprašanju literarnozgodovinskega konteksta podčrta pomen dela in usode Osipa Mandelštama za njegovo umetniško samorazumevanje, problemsko osvetli tudi zagato pesnikovega odnosa do njegovega lastnega porekla, do judovske tradicije, nezadržno zaznamovane z dogodkom holokavsta. Kolikor je vsakršen interpretativni poskus pogojen in predisponiran z zgodovinskim učinkovanjem, avtor posebno pozornost nakloni tudi odnosu sodobnega slovenskega pesništva do Celanove poezije, zlasti njeni plodni recepciji pri njenem prvem prevajalcu, Niku Grafenauerju. Zaključno poglavje, slednjič, knjigo sklene, povzemajoč pri tem prehojeno pot, z interpretativno komentarjem pesnitve »Engführung«. S samostojno monografsko obravnavo Celanovega pesništva skuša knjiga utreti pot novim spoznanjem znotraj slovenske literarne vede in hkrati opozoriti na nekatera temeljna filozofska vprašanja. Nemara leži posebna vrednost knjige v tem, da avtor predloži tudi svoje, nove prevode obravnavanih Celanovih pesniških del.
